Zgodovinski pregled judovstva v Sloveniji

Slovenija kot majhna država, ki meji na Avstrijo, Italijo, Hrvaško in Madžarsko, je obdarjena z osupljivo pokrajino in številnimi majhnimi mesti, od katerih vsako skriva svojo posebno zgodovino. Prisotnost Judov v deželi je dokumentirana od 12. stoletja, ko so tja prispele številne judovske skupnosti iz germanskih in italijanskih območij, ki so iskale zatočišče pred križarji. Judovska skupnost v Mariboru je bila največja in najbolj razvita, nekateri njeni člani so bili tudi lastniki mlinov in vinogradov, kar je bilo v tistem času precej nenavadno. Posledica te skupnosti je še danes ohranjena srednjeveška sinagoga, ena najstarejših obstoječih v Evropi.

Po izgonu Judov v srednjem veku so Judje, ki so živeli pod avstrijsko krono, dobili popolno pravno enakopravnost šele z zakonom o splošnih pravicah državljanov kraljestev in držav, zastopanih v Reichsratu, z avstrijsko ustavo leta 1867.

Kljub temu so slovenske dežele ostale tako rekoč brez stalnega judovskega prebivalstva, z izjemo Gorice, Trsta, Prekmurja in nekaterih manjših mest v zahodnem delu Goriške grofije in Gradišča (Gradisca, Cervignano), ki so bili naseljeni z večinoma furlansko govorečim prebivalstvom. Po popisu iz leta 1910 je na ozemlju današnje Slovenije, brez Prekmurja, živelo le 146 Judov.

Prekmurje je geografsko, jezikovno, kulturno in etnično zaokrožena regija Slovenije, naseljena s Slovenci in madžarsko manjšino, ki leži med reko Muro v Sloveniji in dolino Rabe na skrajnem zahodnem delu Madžarske. Ohranja določene jezikovne, kulturne in verske posebnosti, po katerih se razlikuje od ostalih slovenskih pokrajin.

Na podlagi popisa iz leta 1931 je bilo v Dravski banovini približno 900 Judov, večinoma v Prekmurju, ki je bilo pred letom 1919 del Kraljevine Ogrske. To je bil razlog, da je sredi tridesetih let prejšnjega stoletja Murska Sobota postala sedež judovske skupnosti Slovenije. V tem obdobju so judovsko prebivalstvo ponovno okrepili številni priseljenci, ki so iz sosednje Avstrije in nacistične Nemčije pobegnili v strpnejšo Kraljevino Jugoslavijo.

Po uradnih podatkih Jugoslavije se je zaradi omenjenega priseljevanja Judov iz nacističnih Nemčije in Avstrije število samoopredeljenih Judov (po veroizpovedi in ne po rodu) v jugoslovanski Sloveniji do leta 1939 povzpelo na 1533. Tega leta se je za Jude razglasilo v Mariboru 288, v Ljubljani 273, v Murski Soboti 270, v Lendavi 210 in v Celju 66 oseb. Preostalih 400 Judov je živelo razpršenih po državi, od tega četrtina v preostalih delih Prekmurja. Pred drugo svetovno vojno sta bili v Sloveniji dejavni dve sinagogi, ena v Murski Soboti in ena v Lendavi. Skupno število Judov pred napadom sil osi na Jugoslavijo aprila 1941 naj bi bilo približno 2500, vključno s krščenimi Judi ter begunci iz Avstrije in Nemčije.

Judovska skupnost, ki je bila zelo majhna že pred drugo svetovno vojno, se je zaradi nacistične okupacije med letoma 1941 in 1945 še zmanjšala. Jude v severni in vzhodni Sloveniji, ki je bila priključena tretjemu rajhu, so že pozno spomladi leta 1941 deportirali v koncentracijska taborišča. Zelo malo jih je preživelo. V Ljubljani in na Kranjskem so bili Judje do septembra 1943 relativno varni. Konec leta 1943 so večino deportirali v koncentracijska taborišča, čeprav je nekaterim uspelo pobegniti, zlasti z begom na območja, ki so jih osvobodili jugoslovanski partizani.

Med drugo svetovno vojno je bilo Prekmurje med letoma 1941 in 1944 okupirano in priključeno Kraljevini Madžarski, med letoma 1944 in 1945 pa nacistični Nemčiji. Judje v Prekmurju, kjer je pred drugo svetovno vojno živela večina slovenskih Judov, so tako doživeli enako usodo kot pred tem Judje na Madžarskem. Po nemški okupaciji Madžarske je bilo skoraj celotno judovsko prebivalstvo Prekmurja deportirano v Auschwitz. Zelo malo jih je preživelo. Na splošno se ocenjuje, da jih je od 1500 Judov v Sloveniji leta 1939 preživelo le 200, kar pomeni, da so nacisti iztrebili 87 odstotkov Judov – to je eden najvišjih deležev v Evropi.

Približno 3300 Judom na celotnem ozemlju nekdanje Jugoslavije se je uspelo rešiti s pridružitvijo partizanskim skupinam. V nasprotju s poljskim odporniškim gibanjem, ki Judov ni sprejemalo v svoje vrste, so jih jugoslovanski partizani sprejeli. Po drugi svetovni vojni je bilo za jugoslovanske narodne heroje razglašenih tudi deset judovskih partizanov. Na spomeniku Izraela žrtvam holokavsta Jad Vašem je zaradi svoje podpore Judom med holokavstom odlikovano z nazivom “pravični med narodi” petnajst Slovencev.

V času komunizma v Jugoslaviji je judovska skupnost v socialistični Sloveniji štela manj kot 100 članov. Leta 1953 so lokalne komunistične oblasti porušile sinagogo v Murski Soboti, judovsko pokopališče pa spremenile v spominski park. Številni Judje so bili izgnani iz Jugoslavije kot “etnični Nemci”, večina judovskega premoženja pa je bila zaplenjena. Konec štiridesetih let 20. stoletja je bila ustanovljena Jevrejska občine Ljubljana. Njen prvi predsednik je bil Artur Kon, sledil mu je Aleksandar Švarc, leta 1988 pa Roza Fertig-Švarc. Leta 1969 je štela le 84 članov, članstvo pa se je zaradi izseljevanja in starosti zmanjševalo. Judovski del na pokopališču Žale leži le deloma na svojem prvotnem mestu. Del pokopališča je judovska skupnost Slovenije v zameno za nadomestno površino odstopila. Od infrastrukture predvojnih skupnosti sta se ohranili le nekdanja sinagoga in pokopališče v Lendavi ter pokopališče v Novi Gorici. Leta 1999 je bilo mogoče obnoviti srednjeveško sinagogo v Mariboru, ki sega v 13./14. stoletje.

Število Judov v Sloveniji je danes ocenjeno na okoli 400, večina jih živi v Ljubljani in v Prekmurju.

Leta 2003 je bil za glavnega rabina judovske skupnosti imenovan Ariel Haddad, ki zdaj opravlja vlogo glavnega rabina Judovskega združenja Slovenije – skupnosti tradicionalnih Judov.